Iz skromnih začetkov v Italiji in v zgodnjem 20. stoletju, se je vzgojni pristop montessori razširil po vsem svetu. Temelji na opazovanju, saj so otroci sami motivirani za svoj osebni razvoj. Vsi odrasli naj bi zato pripravili vzpodbudno okolje in nato opazovali, na kakšen način bo otrok odgovarjal nanj, na našo predstavitev. Zaradi njenega pogleda na otroka se je spremenila tudi vloga odraslega, ki ni več glavni vir informacij za otroka, temveč otroka spremlja na način, ki vzpodbuja otrokovo lastno angažiranost in zanj pripravlja okolje. Vloga odraslega je tudi, da vzpostavi stik med otrokom in okoljem, ker le-to v otroku prebuja življenjske energije, ki mu pomagajo pri njegovi samoizgradnji.
Ideje in zamisli Marie Montessori so bile za njen čas zelo inovativne v mnogih pogledih. Rodila se je v Chiaravalle, v Italiji leta 1870 in je postala prva ženska zdravnica vItaliji. Skozi opazovanja na kliniki, je odkrivala, kako se otroci učijo in je svoja spoznanja zaključila: otroci se učijo sami glede na to, kar najdejo v svojem okolju. Da bi še bolj razumela ta fenomen, se je vrnila na univerzo in študirala psihologijo in filozofijo. Kmalu zatem (leta 1907) je odprla prvo Hišo otrok v San Lorenzu, v okolici Rima. Ob učenju teh otrok se je bolj intenzivno začela razvijati njena filozofija, metoda in materiali, ki so postali kasneje znani kot materiali montessori.
V tipičnem razredu montessori, je vzgojitelj (usmerjevalka) skoraj neopazen. Otroci samostojno izbirajo dejavnosti s področja vsakdanjega življenja, od priprave hrane do čiščenja, zaznavanja, matematike, kot tudi s področja jezika, kjer imajo priložnost bogatiti svoj besedni zaklad, pisati in brati ter s področja znanosti in umetnosti . Vzgojitelj predstavlja materiale posameznikom ali skupini, tistim, ki to potrebujejo. Njegova glavna pozornost je usmerjena na otrokove odzive v tem okolju in prepoznavanje njegovih notranjih potreb.
Razredi montessori so v svetu običajno razvrščeni na triletja (3-6, 6-9, 9-12). Obstajajo tudi posebne skupine montessori za dojenčke (ponavadi skupaj s starši) ter za malčke (1-3). Programi so lahko pol- ali celodnevni. Nekateri obiskujejo tudi programe, kjer pridejo starši skupaj z otrokom enkrat tedensko v pripravljeno okolje – to so t. i. Programi za otroke in starše.
Dr. Maria Montessori je pojmovala svoj vzgojni pristop kot pomoč življenju otroka bolj kot nek sistem vzgoje ali kognitivnega razvoja. Ko je začela s preučevanjem otrok, je opazila, da gredo skozi občutljiva obdobja v katerih kažejo posebne zmožnosti za določene razvojne dejavnosti. Ta obdobja so posebej izrazita v razvoju gibanja, reda, jezika, glasbe, zanimanja za majhne stvari. Moderni nevrologi so potrdili ta odkritja, in jih kličejo »okna možnosti, priložnosti«. Montessorijeva je učila, da je groba motorika temelj fine motorike (na primer pisanja, branja). » Če otrok ne ve, kako držati pisala, mu pokaži, kako se pometa tla«, je ona menila.
Otroka smo ponovno odkrili prav na področju motorike in čutov. Verjame, da otrokova samostojnost raste iz modre izbire dejavnosti in iz pomoči odraslega.
Otroci se znajo sami obvladati preko zbranosti, ki jo dosegajo v izbranih nalogah, ki jih izvajajo individualno ali v skupini. Montessorijeva imenuje ta proces normalizacija. Ta napredek se spodbuja skozi različne dejavnosti, ki vključujejo določene gibe, prav tako hoja na črti zaradi ravnotežja in usklajevanja celotnega telesa ter vaje koncentracije, kot je igra tišine, v kateri so otroci povabljeni, da so pri miru in tiho, lahko se osredotočijo na določen glas, na nežno glasbo ali na nek material iz okolja.
Pristop montessori vzpodbuja samodisciplino, samoučenje, samostojnost, akademska znanja, sposobnosti reševanja problemov in navdušenje pri učenju.